Zadnje čase opažam vedno več mladih, pravzaprav študentov, ki te blizu železniške postaje ustavijo, ker jim manjka 1€ za pot domov. Toda takoj, ko jim daš tisti evro so že pri naslednjemu potencialnemu donatorju, ker jim manjka en evro, da bodo lahko prišli domov. Stvar zveni nelogična. Rekel bi, da skoraj tako nelogična, kot dejstvo, da lahko pri beraču zmenjaš praktično poljubno velik denar. Saj poznate: “Bi ti dal tisti €, a imam samo dvajsetaka .” “Ni problema, ti bom zmenjal!” Tudi ta stvar zveni nelogična. Skoraj tako nelogična kot človek, ki prosjači za sendvič, a ko ga povabiš v trgovino, da si bo izbral svoj zalogaj, pravi, da nima časa. Še bolj nelogično pa je čepenje na dežju, v neki skrajno neudobni poziciji, ko pa imaš dva metra stran od sebe streho in dovolj placa, da bi lahko tam kolikor toliko udobno stal.
Pa vendar se ta zapis ne bo vrtel (samo) okoli beračev, med katerimi se najde precej izjemno prijaznih in dobrosrčnih ljudi, ki upravičijo vsak doniran evro in kupljen izvod Kralja ulic. Raje bom izpostavil še nekaj pogledov na drugo stran, torej pogled na ljudi, ki beračem predstavljajo dnevi kruh (ali kaj drugega). V to skupino spadam jaz in, glede na to, da berete moj blog iz neke tople sobice, verjetno tudi vsi vi. Vsakič znova me namreč preseneti odgovor “Nimam.” Ko slišim ta odgovor, začnem premišljevati, ali dotična oseba res nima denarja, ali pa pač ni pripravljena svojega težko prisluženega denarja deliti z nekim neznancem. Tisto prvo se mi zdi dokaj malo verjetno, še posebno, če njihov socialni položaj sodim po zunanjosti (se še kdo spomni skrite kamere, v kateri so prosjačili politike pred parlamentom?). Pomislim tudi, kolikokrat sem bil sam brez prebite pare. Ugotovim, da je bilo to zelo redko, vedno sem imel kaj v denarnici ali pa vsaj na bankomatu, saj praktično na vsakem koraku kdo od tebe zahteva denar. Ne vem ali naj to pripišem stereotipni gorenjski škrtosti, dobremu upravljanju z denarjem, moji super plači ali kar vsem trem dejavnikom skupaj. Če velja slednje iz tiste zgornje trditve, zakaj enostavno ne reče, da denarja ne da. Ali, da ga tudi on/ona rabi? Ali se ob tem, da se nekomu zlaže o stanju v svoji denarnici, mar “manj slabo” počuti? Se pravi, ne samo, da nekomu, ki je v stiski, noče pomagati, temveč mu potem še laže v glavo. Kot, da se ni že dovolj težko pripraviti, da sploh začneš beračiti. Druga, prav tako obupna, reakcija na povpraševanje po drobižu pa je ignoriranje. Enostavno se narediš, da si za trenutek gluh in slep in odkorakaš mimo.
Pa še nekaj vam dam v razmislek. Pretirana solidarnost tudi ni dobra. Predstavljajte si, da bi bili ljudje namreč tako solidarnostni in dobrosrčni, da bi se dalo od beračenja (spodobno) živeti. Kaj kmalu bi se pojavilo nekaj takih, ki bi to začeli izkoriščati. Če se že niso.